Gledališka predstava Pičke



Nick Grosso Pičke (Peaches) Prevod: Špela Škrbina Režija: Alen Jelen Dramaturgija: Ana Kuntarič Scenografija: Irena Pivka Kostumografija: Ekipa Pička Video montaža: Blaž Štrukelj Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek Zasedba: Jagoda Alja Kapun Tjaša/ Metka Vesna Vončina Ema/ Vesna Maja Martina Merljak Frenk Jure Henigman Tomi Romeo Grebenšek Goran Nejc Ropret Pero Rok Kunaver »Nima smisla, da se postaraš in vnukom pripoveduješ o pofukani vojni. Ti jim moreš govort o PIČKAH.« »Končala je šolo, se vrnila k očetu, sveža kot kaka pička je. Dogaja se, fanta!« Tipičen dan v Frenkovem življenju: Pička ena za zajtrk, pička dve za kosilo, pička tri za malico, pička štiri za večerjo. Med pičkami pa ... O obrokih je treba povedati svojim kolegom. Ker če drugi ne vedo koga si položil, v bistvu nisi položil nikogar. Potem pa so tu še čustva... Nick Grosso se je rodil leta 1968 v Londonu, tem odraščal in se šolal. Med trotedenskim bivanjem v Berlinu napiše dramo Pičke in jo pošlje v Courtove dramske delavnice, 10. 11. 1994 dramo uprizorijo v Royal Court Theatre Upstairs, dramo priredi za film, ki ga sam še zrežira. Do danes izpod njegovega peresa nastanejo še drame Sweetheart, Real Classy Affair, Kosher Harry in Screwing with People's Lives… Big Time. Pičke so nastale relativno zgodaj in predstavljajo enega od prvih valov teatra ˝u fris˝, tako da drama še ni ekstremna in eksplicitna v svojem dogajanju. Lahko jo razumemo kot poskus v formi: v igri se dejansko nič ne zgodi na ravni zapleta. Posledično tako Grosso vse dogajanje zapelje na raven podteksta, kar zadane v potankost absurdne banalnosti sodobnega človeka in njegovih odnosov. Le-ta se zaveda razlik med spoloma, a mu ni jasno čemu razlike omiliti in zakaj bi za to izgubljal energijo. Kritiki v VB so to delo opisali kot komična mojstrovina, ki odlično prikaže senzibilnost devetdesetih. Drama pripoveduje zgodbo sedmih okoli dvajset letnih ljudi; Frenka, Eme, Jagode, Vesne, Tomija, Gorana in Perota, ki svoj čas bolj kot ne zabijajo z medsebojnim druženjem. Frenka skušata Ema in Jagoda vsaka na svoj način podrediti iluziji, ki jo jima predstavlja, a tudi Frenk ima v glavi tudi svojo podobo obeh. Le to ne deli z njima temveč s svojimi prijatelji, prav tako kot iluzijo o samem sebi. Po drugi strani pa z njim isto počne Vesna in ga za razliko od drugih dveh v tem prekaša. Še dobro, da so tu Tomi, Pero in Goran, ki poskrbijo, da Frenku nikoli ne zmanjka motivacije za ˝sveže pičke˝… Slovenska praizvedba Grossovih Pičk skuša ujeti svet mladih ljudi, ki si sicer na ravni besed imajo ogromno za povedati o stvareh, ki se jim dogajajo vsakdan, da pa bi med sabo lahko dejansko vzpostavili pristno komunikacijo, jim zmanjka pa iskrenost. Predvsem samega do sebe, posledično pa tudi do drugih. Frenk pravi Vesni, da bolj kot človek razmišlja o sebi, bolj zajeban postane. Riše se svet mešanih in narobe berljivih signalov, malih pa vseeno perverznih psiholoških igric, kjer je hipna iskrenost le v rokah nekega večjega plana, čigar končni cilj je samo v tem, kdo si bo koga bolj podredil in kdo bo v luči svojega sveta (moškega nasproti ženskega) zmagovalec, pa čeprav za voljo osebne poraženosti.







Nazaj!