| Slovenci imamo poseben odnos do zgodovine, ki ga najbolje ilustrira izraz polpretekla zgodovina. Sliši se kot absurden pojem, kajti kako je lahko stvar zgolj napol pretekla. Obenem pa to dokazuje, da gledamo na zgodovino partikularno oziroma iz nje pobiramo tisto, kar nam v sedanjosti ustreza za interpretacijo preteklih dogodkov. Gre za selektivno in neznanstveno uporabo dogodkov iz preteklosti. Pri tem smo priče ideološkemu konstruiranju zgodovine za določene politične cilje, ki se s tem spreminja v mitologijo.
Kolektivna amnezija oziroma zanikanje neke preteklosti zgolj dokazuje, da nam je usojeno ponoviti jo. Zgodovine ne moreš brisati, je vedno prisotna, je del nas, del neke generacije in del nekega življenja. Ali kot so rekli stari: >Zgodovina je učiteljica življenja.< Na žalost nekaterih pa to pomeni, da jo moramo poznati.
V slovenskem prostoru ne premoremo muzeja, ki bi osvetljeval naše preteklo dogajanje po drugi svetovni vojni in pred osamosvojitvijo. Razloge za to lahko iščemo v pomanjkanju muzejske infrastrukture in žal tudi v premajhni politični volji, ki bi prepoznala to obdobje kot relevanten del naše preteklosti. Očitno še ni dovoljšnje časovne distance, ki bi omogočala objektivnejši pogled na to obdobje. Preveč je še osebnih in čustvenih vezi, da bi lahko pri pogledu nazaj izstopili iz tega objema.
Torej pustimo času, da izlušči in napiše zgodovino, vendar pri tem ne smemo ostati ravnodušni, ampak moramo spremljati z budnim očesom, ali gre resnično za zgodovino kot znanstveno panogo. Torej, skonstruirajmo si svojo zgodovino, ob tem pa pustimo, da predmeti in zgodbe govorijo sami zase v času in prostoru.
Umetnik Marko Kovačič kot polimedijski umetnik sestavlja, obnavlja in že vrsto let zbira različne objekte. Predmete in vsebine združuje v ready made oblike, ki v sebi nosijo umetnikovo in kolektivno zgodovino. Nenehna reciklaža spomina je nadgrajena z novo vsebino, ki ji umetnik doda skonstruiran pomen. S tem objektu ni odvzeta njegova lastna identiteta, temveč je ob konstruranju nove identitete potrjena njegova lastna bit. Z zavedanjem zgodovinske vloge predmeta se vzpostavi njegovo obstajanje in nadgradnja identitete.
Temeljne razpoznavne značilnosti projektov Marka A. Kovačiča ostajajo vseskozi kompleksnost, interdisciplinarnost in polimedijskost. Meje med posameznimi praksami in govoricami so postale nepotrebne in so se izgubile. Kovačič uporablja metode, strategijo in postopke vseh mogočih umetniških praks, orodja in govorico raznovrstnih medijev in izraznih sredstev, s čimer vzpostavi aktiven in neposreden stik z gledalcem. To umetniško produkcijo bi lahko označili za sodoben, duhovit bricolage (v nasprotju z ozko usmerjenostjo, strogo specializacijo in obvladovanjem samo enega metjeja), v katerem umetnost ne govori v govorici preteklosti, temveč je kot virus, ki modificira vsa nadaljnja sporočila. |
|
|
|
